NEKAJ ZA V RAZMISLEK

Navajam nekaj citatov znanih oseb, ki so mi dali misliti:

• Vse kar lahko dosežeš brez truda in dela, nima prave vrednosti (Joseph Addison).
• Če nimaš lastnega sijaja, te tudi sijaj drugih ne osvetli (Boetius).
• Življenje je preveč pomembna stvar, da bi se o njem samo govorilo (Oscar Wilde).
• Na hitro se najesti škodi želodcu, na hitro obogateti škodi življenju (mongolski pregovor).
• Predolgo si že iskal. Zdaj nehaj iskati in se nauči najti (Heinz Koerner Johannes).
• Človek je velik le toliko, kot so stvari, ki ga zmorejo ujeziti.
• Devetdeset odstotkov tistih, ki ne uspejo, jih niso zares premagali...Vdali so se kar sami od sebe.
  

KONCERT MADONNE

Koncert Madonne v Budvi je bil po mojih pričakovanjih čisto super, kljub temu, da je bilo slišati veliko kritik na račun njenega glasu, petja v živo, zamujanj itd. Ampak takole bom jaz rekla, po tako naporni turneji, koncert v Budvi je bil predzadnji, in pri njenih letih svaka čast.
Pa naj se oglašajo še kakšni pametnjakoviči, ki imajo itak preveč za povedat, kaj so pa sami kaj naredili, bi pa tudi jaz rada slišala.
Imela je res super show s plesnimi točkami in res dobrimi osvetlitvami. Po odru je skakala kot kakšna dvajset letnica s svojimi plesalci, tudi njene pomanjkljive obleke so povedale, da je še vednonekaj stare, divje Madonne v njej, kakor v 80 letih.
Koncert se je začel 20 min pred deseto zvečer, kot predskupina pa je pela manj znana pevka Robin, katere stil je bolj spominjal na Drum'base.
Reči moram, da sem bila nad Črnogorci čisto razočarana, saj sploh niso kazali nobenega navdušenja nad koncertom, niti peli kaj šele plesali niso. Kaj potem ljudje hodijo na koncert, če jim taka muska pač ne diši. Ampak jaz se nisem dala zmotiti, uživala sem na polno in upam, da grem še na kakšen njen koncert.
Tukaj pa je nekaj utrinkov iz koncerta.

Takole je zgledalo prizorišče pred začetkom koncerta.

Na koncert je prišlo okoli 80.000 ljudi.

Prihod Madonne z helikopterjem.

Madonna v akciji :-)

Začetek, ko so presenetili z hudim oldtimerjem na odru.

TAJSKA

Minilo je že kar nekaj mesecev od našega potovanja po Tajskem, ki je dandanes izredno priljubljena destinacija. Kakor sem se pogovarjala z drugimi, ki so že bili doli so cene v petih letih neverjetno narasle in predvidevam da bodo tudi v bodoče. Tako, da pojdite čim prej, če lahko!

Letalo smo imeli iz letališča v Muenchnu saj so bile letalske karte iz tam tudi najcenejše. Za karto smo odšteli vsak po 600 €, kar je bilo zelo ugodno za višek sezone v mesecu februarju. Tudi do letališča smo si našle prevoz, za 30 € na osebo. Se splača prebrskati po internetu in vedno lahko najdete ugodno varianto.
Ko smo prispeli na letališče v Bangkok so nas takoj »napadli« taksisti, da nas odpeljejo v sam center mesta za 500 bahtov, kar se nam je zdelo zelo ugodno, vendar se da dobiti veliko ceneje. Dejansko bi morali plačati le okoli 220 bahtov vendar to na začetku nikoli ne veš. Tako, da če se odpravljate tja, ne plačajte več kot 300 bahtov, čeprav se vam bodo mogoče taksisti smejali in če se vam bo dalo, vztrajajte pri svojem.
Tako kot vsi turisti in popotniki smo odšli do bližine Kho San Roada, kjer je neverjeten vrvež in ljudi se kar tare povsod okoli tebe. Na ulici imate ogromno lokalov, stojnic z oblekami, raznih modnih dodatkov, torbic, itd. Priporočam vam, da če si mislite kaj kupiti, si kupite tu, ker imajo res veliko izbiro in tudi cene niso kaj pretirano drage v primerjavi z drugimi kraji.



Sobo si lahko najdete že za 5 € na osebo, ki pa so večinoma v teh mesecih zasedene, tako da boste najbrž morali odšteti tja do 10 € na osebo.
Poglejte si glavne znamenitosti kot so Kraljeva palača in templje, ki so v bližini (Wat-Pho). Pojdite na bližnjo tržnico, ki je zraven teh glavnih templjev in si tam naročite hrano. Ne boste razočarani, če vam ni problem jesti zunaj in ne v restavraciji. Vonjave so sicer različne, vendar pa je hrana res dobra.

Odpravili smo se tudi v Pat Pong območje, kjer so nas iz vseh strani vabili, da prideš v njihov lokal si pogledat striptiz. Mi si ga nismo ogledale, ker smo samo stopile v lokal in prečekirale situacijo in odšle naprej v gay četrt. Tam je bilo šele zanimivo saj so nas dobesedno napadli, ampak res dobesedno in nas vlekli vsak v svojo smer. Tam si videl moški striptiz in še kaj več v živo na odru.

Še en nasvet, kar se tiče prevoza po Bangkoku. Nikoli se nismo usedli v taksi, če ni hotel vključiti taksimetra, kar pa je znalo biti velik problem. Ali so se nam smejali ali pa so odpeljali naprej in nekaj zagodrnjali, kar najbrž ni bil glih pozdrav adijo. Vendar ni problema, po največ 5 ali 10 minutah se bo vedno našel kdo, ki vas bo odpeljal z vključenim taksimetrom in le tako boste plačali toliko, kolikor morate. Če vam je vseeno, potem se ne trudite.

Naša naslednja postojanka je bil Kanchanaburi, ki je znan po filmu »Most na reki Kwai«, kjer so med drugo svetovno vojno Japonci zrušili ta most in so ga kasneje ponovno zgradili. Kanchanaburi je res prijetno mestece, kjer imate ogromno stvari, ki si jih lahko pogledate, predvsem jame, vojaško pokopališče, most ter vožnja po reki Kwai, ki je tudi zanimiva izkušnja. Za prenočišča imate mnogo bungalovov, kjer lahko spite že za 2 € na osebo. Mi smo imeli res srečo in smo po naključju našli čisto nove bungalove in smo spali praktično zastonj.


Nedaleč od Kanchanaburi-ja je zelo lep park Erawan, ki se ga defenitivno splača pogledati. Park je znan po svojih slapovih in bližje ko ste vrhu, lepši so tudi slapovi. Če imate srečo boste srečali tudi opice, mi smo jih videli kar nekaj, vendar znajo biti hudobne saj se je ena skoraj podelala kolegici na glavo. Baje so tudi dobre tatice, vendar nismo imeli izkušenj s tem.



Nato smo se z nočnim vlakom odpravili do Surat Thani, kjer so bili zelo prijazni na vlaku. Vendar vam svetujem, če ga mislite piti na vlaku, prej vprašajte za ceno, ker smo mi kar veliko zapravili gor, saj je bilo pivo zelo drago.
Zjutraj, smo prispeli na glavno postajo in tam nas je bus odpeljal do pristanišča za Ko Phangan. Če ste bolj žurerski tip, se vam splača it na Black Moon ali Full Moon party, ki je glavni dogodek na tem otoku zraven resorta Haad Rin Nai, kjer je čisto ameriški stil, veliki resorti, hoteli, draga hrana in pijača, meni ni bilo všeč.
Party je sicer dobro uspel, bili smo do konca, muzika super, folk malce nor ampak bil je žur. Vendar pa ne bi prenočevala tukaj kaj dolgo, mogoče en, dva dni.





Po partiju smo se odpravili na sever otoka, kjer smo našli res čudovito in mirno plažo, mislim da je bila Ban Chalok Lam, kjer ni bilo nobene gužve, bungalovi direktno ob morju, hrana super, edina slaba lastnost je bila, da ni nič dogajalo. Mesto je bilo bolj majhno, par lokalov in to je to. Vendar nam je bilo zelo všeč in smo ostali kar ene pet dni, da smo se malce zrelaksirali.

Nato smo se odpravili na Ko Tao otok, kjer se vam splača potapljati, če ne drugega vsaj šnorklati, ker že tako vidiš ogromno lepih rib, ježkov in morskih klobas. Glavno dogajanje je na plaži Hat Sai Ri vendar pa je lepo tudi bolj na jugu na Ban Chalok. Za prenočišče boste dali približno 8-10 € na osebo, kar je še vedno poceni, vendar v primerjavi z drugimi kraji so otoki malce dražji. Splača se rentati skuter ali ATV, ker so ceste zelo ozke in če želite videti kakšne zanimive plaže morate imeti neko prevozno sredstvo.


Iz Ko Tao smo z avionom leteli v Chiang Mai, ki je ogromno mesto, podobno Bangkoku, le manjše. Tukaj je imate mnogo templjev, ki so na koncu že vsi isti. Najbolj znani so Wat Chiang Man, Wat Phan Tao, Wat Chedi Luang. Obvezno pojdite na Sunday market, kjer si boste lahko kupili prav vse in tudi stojnice so bolj pristne, kjer lahko najdete raznovrstne ročne izdelke, obleke, razne lesene izdelke, v bistvu najdete vse.
V Chiang Mai-ju smo si tudi rentali avto, saj pride dnevni najem izredno poceni (20 €) in tako smo si prihranili veliko časa in denarja ter se ustavili, kjer smo se hoteli. Naša pot nas je vodila do mesteca Pai, ki je res lepo, bolj umetniške narave in kjer najdeš ogromno luškanih lokalov, kjer se zbirajo turisti in domačini.


Sama pot do tja traja kar tri ure, kljub temu, da razdalja ni bila tako dolga (okoli 100 km), vendar pa je cesta zelo ovinkasta, kar te prisili v počasno vožnjo. Na poti smo se ustavili v turističnih resortih, ki so bili izjemni, pet zvezdic, ni da ni, ampak vse je bilo prazno. Ko smo govorili s tamkajšnjimi zaposlenimi so nam povedali, da so ravnokar odprli in da ljudje še ne vedo za njih. Vendar, ko smo se peljali naprej, so bili tudi drugi resorti prazni, nikjer ni bilo nobenega, pa niso bili novi. Škoda, ker bi vsakomur priporočila, da se gre tja spočit ali pa na poročno potovanje, zganjat romantiko.


Naše potovanje se je počasi bližalo koncu, z avtom smo se morali vrniti nazaj v Chiang Mai, kjer so nas na poti iz Pai-a ustavili policaji in delali kontrolo. Mislim, da pridete v drugo območje, ki je varovano, najbrž zaradi tihotapljenja droge, saj smo bili od Burme oddaljeni le nekaj kilometrov in se je čutilo neko napeto ozračje. Ustavil nas je vojak, lahko da je bil tudi policaj in nas samo vprašal kam gremo in nas na hitro prečekiral. To je bilo vse, nič posebnega, vendar pa ni priporočljivo piti in tuid kajenje v avtu je prepovedano, če si ga izposodite. Potem pa ali se tega držite ali ne, je pač vaša stvar.

To bi bilo na kratko, kaj smo doživeli in kaj je dobro vedeti, preden se odpravite tja. Pozabila sem tudi omeniti, da se mi je Tajska kot država, zdela varna, mislim, da bi se veliko ljudi strinjalo z menoj, vendar pa je v velikih mestih, tako kot povsod drugje, potrebno paziti na tatiče, ki vam
hitro izmaknejo kakšen dolar ali dva.

Knjiga, ki bi jo moral vsak prebrati

Zadnje dneve sem prebirala knjigo, ki mi je dala misliti, saj nikoli nisem gledala na stvari s takšnega zornega kota. Knjiga nosi naslov: Temna stran iskalcev svetlobe, pisateljice Debbie Ford in bi jo priporočala vsakomur. Podala bom nekaj bistvenih stvari iz te knjige.
Knjiga govori o razkritju tistega dela naše osebnosti, ki uničuje naša razmerja, nam ubija duha in nam preprečuje uresničevanje naših sanj. Temu delu je Carl Gustav Jung rekel senca - zato tudi tak naslov. Senca vsebuje vse, kar poskušamo prikriti ali zanikati. Svojo temno stran smo potlačili globoko v svojo zavest, jo skrili pred seboj in drugimi. Zapomniti si moramo tudi, da nismo mi v svetu, temveč je svet v nas. Vsak od nas nosi v sebi vsako človeško značilnost in nič kar vidimo ali si izmislimo ne obstaja, kar ne bi bilo del nas.
Gre za projekcijo, ki je prenos našega lastnega nezavednega vedenja na druge, ko mislimo, da so lastnosti, ki jih imamo mi sami, značilne le za druge.
Če smo npr. jezni, bomo vedno privlačili jezne ljudi in jih obsojali, ker smo svojo jezo potlačili. Vse česar ne sprejmemo kot del sebe prenašamo v druge ljudi. Vidimo samo tisto, kar smo sami. Ker lažemo sami sebi, je edini način, da te občutke spoznamo, v drugih. Drugi ljudje nam odzrcalijo naša prikrita čustva in občutke. Takrat, ko lažete sebi ali sovražite svoje aspekte, vas bo ravnanje drugega tudi čustveno prizadelo. Tudi kadar smo ogorčeni nad obnašanjem drugih, to izvira iz naše nesprejete lastnosti. Če bi si prisluhnili, ko se pogovarjamo z drugimi ali jim svetujemo, bi morali ravnati ravno obratno in svoj odziv nameniti sami sebi. Preprosto povedano, drugim govorimo to, kar bi morali reči sebi.
Tudi kadar opazite kakšno dobro lastnost ali odličnost pri nekomu in ga zaradi tega občudujete, to pomeni, da imate to odličnost tudi vi, saj je sicer ne bi opazili. Karkoli vas navdihuje, označuje neko vašo lastnost. Natančno se opazujte in kar občudujete pri drugih, poiščite pri sebi. Star pregovor pravi: Sprejmeš samo tisto, kar poznaš!

V knjigi je tudi lepo opisano, da ima vsak človek svoje podosebnosti s katerimi se mora soočiti in jih dati na plano. Naše podosebnosti razkrivajo vedenje, za katero menimo, da je nesprejemljivo. Izločimo jih iz svojega življenja, ker jih ne moremo ali nočemo sprejeti. Ko izklopimo nekatere podosebnosti in s tem del sebe, izgubimo stik s svojo celotnostjo. Tudi najtemnejše podosebnosti nam prinašajo darilo, samo pripravljeni moramo biti, da vsaki od njih namenimo svojo pozornost in le tako bomo slišali katero modrost vam prinaša.
Šele, ko se boste poglobili vase, lahko dobite dostop do vsega. Vse, kar morate storiti je, da se umirite (meditacija, sprostitvene tehnike) in prikličete neko osebo iz svoje podzavesti. To osebo si vizualizirajte in se začnite pogovarjati z njo saj jo lahko vprašate karkoli želite. Vsak glas lahko najdete v sebi in odgovor, ki ga potrebujete od kateregakoli človeka, lahko pride iz vas.

Tudi svojo preteklost moramo ozdraviti, če ne bo uničevala naše življenje. V preteklosti se skrivajo naše enkratne zmožnosti, naša nadarjenost in ustvarjalnost. Če tega ne odkrijemo, bo preteklost za vedno obtičala v nas. Jezni bomo na cel svet, želeli ga bomo spremeniti saj bomo prepričani, da če bi bil svet drugačen, bi lahko uresničili svoje sanje. V resnici smo mi tisti, ki se moramo spremeniti. Jezni smo sami nase, ker ne vztrajamo pri božanski sili v nas in je ne spoštujemo, ker si ne dovolimo, da bi se izrazila tako, kot si to res želimo.

To je le del posameznih poglavij, ki jih boste našli v tej knjigi. Vsekakor je vredna branja.

Nastanek denarja

Ali ste se kdaj vprašali kako nastane denar? Zakaj pride do inflacije? Zakaj cene tako naraščajo? Od kod državam denar in zakaj je njihovo zadolževanje neomejeno?
Ker so ZDA glavna gospodarska velesila, se bomo osredotočili predvsem na njihov sistem »tiskanja denarja«, ki se ne razlikuje dosti od držav Zahodne Evrope.
Prvo se vprašajmo kaj pravzaprav Ameriška centralna banka sploh je? Večina bo najbrž odgovorila, da gre za centralno banko, ki skrbi za inflacijo in pomaga poslovnim bankam pri »zalaganju« denarja. Vendar je resnica daleč od tega!
Ameriška centralna banka je kartel, ki ni nič drugačen od naftnega kartela, bančnega kartela ali kakršnegakoli drugega kartela.

POVEZAVA Z BANKAMI IN AMERIŠKO CENTRALNO BANKO (FED)
Banko si predstavljamo kot neko konzervativno institucijo, ki ima svoj ugled. V njej najdemo urejene bančnike z lepimi oblekami, kravatami in resnim osebjem, ki vam vedno svetujejo in kamor se lahko zatečemo, ko rabimo denar, seveda pod pogojem, da izpolnjujemo njihove zahteve.

Vendar gre pri bankah danes, za eno veliko prevaro. Preprosto povedano, banke danes ustvarjajo denar iz nič in vam za to zaračunajo obresti. Preden greste na banko po denar, ga le-te dejansko nimajo, vendar ga ustvarijo, ko vi zanj zaprosite. Kako je to možno?

Ameriška centralna banka se je povezala z svojo vlado, ki delujeta kot partnerja, kjer vlada piše zakone za banko, da lahko »pričara« denar iz nič, na povsem legalen način. Če bi jaz ali vi hoteli to početi bi šli naravnost v zapor. Banke si to lahko privoščijo saj imajo sklenjen dogovor z vlado, ki pravi, da samo banke in nihče drug, lahko ustvarja denar iz nič. Tako danes denar nastaja v Združenih državah Amerike in v večini Zahodnega razvitega sveta.

Ker sta vlada in Fed v partnerskem odnosu to pomeni, da ima vsaka od njiju neko korist. Poglejmo si prvo koristi ameriške vlade.
Recimo, da vlada potrebuje veliko denarja, veliko več kot ga lahko pridobi z davki, kar je danes povsem normalno. Politiki radi zapravljajo veliko denarja, ki ga potrebujejo, da pridobijo volilce na svojo stran. Če bi vsakič povečevali davke, bi politiki s tem izgubili svoje volilce. Zato se politiki ves čas trudijo, dobiti denar. Kako dobiti denar, ki ga nimaš? Preprosto: sposodiš si ga. To počnemo mi vsi, če nimamo denarja, vzamemo kredit in slej ko prej moramo ta kredit poplačati nazaj skupaj z obrestmi. To lahko počnemo v nekem omejenem času in omejenem znesku denarja.

Vlada pa dela povsem na drugačen način. Prvo kar stori je, da si sposodi denar od posameznikov, kakor smo jaz in vi in različnih inštitucij in korporacij v zameno za obveznice, vrednostne papirje, čeke itd. Ko pride čas, da se ta denar vrne, si država zopet sposodi denar, da lahko izplača svoje obveznosti, ki jih ima do upnikov. Ker nima dovolj denarja, si ga zopet sposodi in tako se ta proces nadaljuje v nedogled. Temu pravimo državni dolg. Tukaj ni meja.
Ker vlada še vedno nima dovolj denarja gre k centralni banki in prosi za še več denarja, npr. sto milijonov dolarjev. Predsednik centralne banke jim seveda izda ček v tej vrednosti brez kakršnegakoli kritja. Ta denar prej ni obstajal, dokler niso zaprosili zanj. In tukaj je ta velika prednost, ki jo imajo ZDA od svoje centralne banke v zameno da le-ta izdaja denar iz nič (fiduciarni denar). Država se lahko ves čas zanaša na centralno banko, ko potrebuje denar.

In kaj imajo banke od tega? Poglejmo naprej, kam gre torej na novo ustvarjeni denar, ki ga je vlada oz. država prejela! Ta denar gre naprej v privatni sektor bank. Vzemimo za primer 1000 $, ki jih je prejel delavec, ki dela v javnem sektorju v zameno za svoje plačilo. Se pravi, da je prejel ček za1000 $ od sto milijonov dolarjev, ki so nastali iz nič. Ta delavec je dobil svojo plačo in ne ve, da ta denar prej ni obstajal, kar ga tudi ne zanima. Gre na banko in unovči svoj ček. Prejeti denar položi na svoj transakcijski račun v svoji banki v obliki depozita.

Ko banka prejme depozit v vrednosti 1000 $ lahko iz tega denarja izda posojila v vrednosti 9000 $ in tako se denar eksplicitno povečuje. Tako na novo ustvarjenih sto milijonov nastane novih devetsto milijonov dolarjev novega denarja.
Da banke ustvarjajo denar iz nič, je stroki, ki se s tem ukvarja popolnoma jasno, javnost pa je kljub temu še vedno prepričana, da banke zbirajo prihranke in jih nato posojajo v zameno za obresti. V resnici banke uporabljajo vloge kot osnovo iz katere ustvarijo dvajsetkratno ali tridesetkratno vsoto novega denarja v obliki knjižnega denarja.

KAKŠNE UČINKE PRAVZAPRAV IMA DENAR BREZ KRITJA?

Recimo, da ustvarimo denar brez kritja in se odpravimo v mesto, denimo v Sankt Peterburg, kjer je dolar izredno priljubljen in začnemo vlagati naših 100 milijonov dolarjev. Zgradimo stanovanja, apartmaje, kupimo pohištvo, obleke, itd.
Povsem očitno je, da v to mesto prinesemo blaginjo, gradbena podjetja imajo spet naročila, prav tako graditelji ladij, izdelovalci pohištva itd. Ustvarimo nova delovna mesta, podjetja kupujejo nove stroje, trgovina in promet se povečata, v glavnem vsi so srečni.
Vendar pa je celotna družba Sankt Peterburg nekaj izgubila že s tem, ko je izvedla dela, ne da bi v zameno za to dobila realne protistoritve. Vsak, ki dobi denar brez kritja, pravzaprav izgubi svoj delež in tudi cene se nekoliko dvignejo, ker manjka protistoritev. Zgodba bi bila popolnoma drugačna, če bi v Sankt Peterburg namesto denarja prinesli pravi kapital, torej stroje ali zlato. Tako bi kot protistoritev obstajalo nekaj realnega.
Če gledamo še malce naprej si predstavljajmo, da je zaradi močne konjukture nastalo še za dodatnih 200 milijonov dolarjev realnih proizvodov, ki drugače ne bi nastali. Delavci v ladjedelnici si gradijo čolne in marino, izdelovalci pohištva postanejo s svojim delom samostojni podjetniki, gradbeniki si gradijo majhne hiše. Nastajajo novi proizvodi v vrednosti 200 milijonov, ki brez naše naložbe ne bi nastali. Tako prihaja do vedno večjih inflacij.

Če bi na primer v Sankt Peterburg naročili samo izdelavo velike ladje in bi jo financirali z našim denarjem brez kritja, ladjo prevzeli in se odpeljali drugam. Očitno bi bilo, da so nam ljudje v Sankt Peterburgu zgradili ladjo, ne da bi jim v zameno dali realno protistoritev. Tukaj ni pomembno ali smo denar natisnili sami, ali ga je legalno ustvarila banka s pomočjo parcialnega bančništva ali pa ga je ustvaril vladni urad. Razlika je samo v tem, da je potem lastnica ladje banka in ne mi. Banka tako Peterburžanom ladjo, ki so jo izdelali, pravzaprav ukrade s pomočjo denarja brez kritja. Ta denar se potem porazdeli po Sankt Peterburgu, kjer morajo ljudje za svoj denar delati več, saj se cene dvignejo, vsakdo pa se mora delno odpovedati potrošniški porabi, ker manjka protistoritev za ladjo.

Poglejmo si še en miselni eksperiment s pomočjo uganke. Po sredini ribnika raste lokvanj in vsak dan podvoji velikost lista. Po 100 dneh pokrije površino celotnega ribnika. Po koliko dneh lokvanj prekrije polovico ribnika? Večina bi odgovorila približno po 60 do 70 dneh. Kaj mislite vi? Šele 99. dan prekrije polovico ribnika in že naslednji dan je prekrit ves ribnik.
Zakaj so ti rezultati tako osupljivi? Ker nimamo občutka za eksponentne funkcije in si ne znamo predstavljati česa takega saj presega našo domišljijo. In takšna eksponentna funkcija obstaja na gospodarskem področju, namreč obrestne obresti. Ves denar, ki obstaja na svetu, je obrestovan. Se pravi med 50.000 in 60.000 tisoč milijardami dolarjev, ki se ves čas obrestujejo. Poleg denarnega premoženja pa mora obstajati tudi enako velik denarni dolg, ki se mora obrestovati, in te obresti se prištevajo k denarnemu premoženju.
Jasno nam mora biti, da morajo velikanski dolgovi denarnega premoženja, v nasprotju z zlatom, ki ni dolg, stalno obrestovati. Vsak bankovec za 100 evrov je nenehno obrestovan saj pride v obtok šele, ko se nekdo zadolži.

Danes imajo poslovne in centralne banke monopol nad ustvarjanjem denarja brez kritja, ki ga dajejo na razpolago državljanom in državi v zameno za obresti. Prisilno obrestovanje zahteva ustvarjanje vedno več denarja brez kritja, saj se morajo tudi obresti ustvarjati v obliki denarja brez kritja. Od kod naj bi sicer izviral ves dodatni denar? Obstaja le še denar dolgov, ki pa ga lahko ustvarjajo le banke.
Ker se obrestne obresti eksponentno povečujejo, mora sistem dolgov nujno eksplodirati oziroma se končati z bankrotom. Edina možnost odlaganja bankrota za določen čas je zniževanje obrestnih mer, kar se sedaj dogaja na Japonskem, Kitajskem, v Evropi in Ameriki. Prišlo bo do eksplozije ogromne količine denarja brez kritja in padajočih obresti, kar lahko delniške trge požene v višave, preden bo prišlo do zloma.

NASTANEK DOGOVORA OZ. BANČNEGA KARTELA?

Kako je lahko bančni sistem postal tako velik monopolist? V preteklosti smo že imeli veliko javnih protestov proti ekonomski moči in močnim bančnim sistemom, ki je bila v rokah le nekaj naložbenih podjetij in bank na ulicah Wall Streeta. Ti ključni možje celotnega bančnega sistema (Rockefeller, J.P. Morgan, P. Warburg, Rothschild), ki so imeli velik vpliv tudi v Washingtonu D.C., so se odločili, da bodo storili točno to, kar javnost želi. Rešiti problem, da ne bo le nekaj posameznikov imelo vso ekonomsko moč kljub temu, da so bili oni ti posamezniki. Bili so tako zviti, da so ljudem dali občutek, kot da ljudje sami načrtujejo in rešujejo problem v svojo korist. Ljudje pa se niso zavedali, da ti možje, ki rešujejo ekonomski problem, so pravzaprav ta problem tudi povzročili.
Zakon centralne banke je nastal skrivoma na Jekyll otoku in ne v kongresnih dvoranah leta 1910 malce pred božičem. Tam so se sestali vsi pomembni možje in so skrivoma pisali zakon. Le malo ljudi je vedelo za to, saj je bil sestanek popolnoma tajen.
Če pogledamo nazaj v zgodovino je v zadnjih stotih letih konstantno prihajalo do raznih recesij, depresij, zlomov borz in kar je najpomembnejše, dolar je do danes izgubil že 90% svoje vrednosti. Vse to je posledica ustvarjanja denarja iz nič.

ZAKAJ SO UKINILI KRITJE DENARJA NA ZLATO IN SREBRO LETA 1971?

Če je denar vezan na nekaj otipljivega kot je zlato in srebro, potem ga ni mogoče tiskati v neomejenih količinah ampak mora biti v sorazmerju s ponudbo in povpraševanjem zlata in srebra. Če imate na primer kos papirja, ki ga lahko zamenjate za 1 unčo zlata (recimo da je ta kos papirja en tik). Se pravi en tik lahko zamenjamo za eno unčo zlata in takrat točno vemo kaj lahko kupimo za en tik. Kupite lahko približno toliko stvari, kolikor je potrebno, da dobite eno unčo zlata, ki jo je potrebno skopati, oblikovati, ugotoviti njeno čistost in jo ožigosati z različnimi napisi oz. simboli.
Lep primer je tudi, če se ozremo tisoč let nazaj v stari Rim, kjer si za eno unčo zlata lahko kupil ročno izdelan pas, lepo togo in par sandal. Danes, tisoč let kasneje, če imate eno unčo zlata, ga lahko zamenjate za denar in si kupite lepo obleko, ročno izdelan pas in par čevljev. Vrednost zlata se v tisočih letih ni popolnoma nič spremenila, saj je potreben skoraj enak trud, da proizvedemo obleko, ročno izdelan pas in par čevljev v primerjavi za izdelavo ene unče zlata. Zato denar, kadar je vezan na nekaj, ne more nastajati v neomejenih količinah in zato je tudi takšen sistem najbolj stabilen.

Ko denar ni več vezan na ničesar razen podpisa oz. žiga centralne banke, se lahko prične izdajati v neomejenih količinah. In še preden se zavedate je potreben npr. en tik, da kupite obleko, pas in čevlje, nato sta potrebna dva tika, nato štirje, nato že dvajset in na koncu že sto in tako naprej. Kot smo že omenili je zato od ustanovitve Ameriške centralne banke vrednost dolarja padla že preko 90%, kar pomeni, da sta vlada in banke že vzela vso našo kupno moč. Obdavčili so nas, ne da bi sploh vedeli. Tudi inflacija je v bistvu skriti davek, tako kot drugi davki, le da ji ne morete pobegniti in vse to zaradi kartela imenovanega Ameriška centralna banka.

KAKO BI STVAR LAHKO POTEKALA TOKRAT?

Najboljša rešitev bi bila, da se vzporedno s trenutnim sistemom naredi novi denarni sistem, nato pa se postopoma in neopazno iz starega sistema preselimo v novi denarni sistem. Da ne boste presenečeni, tudi novi sistem bi temeljil na določenem kritju, najbolje na zlatu in srebru. Posledično bi se ves fiduciarni denar v primerjavi z zlatom in srebrom dramatično razvrednotil ali obratno, cene zlata in srebra v fiduciarnem denarju bi se dramatično povišale.
Spomnimo se nemškega dolga po vojni iz leta 1923, ki so znašali okoli 154 milijard mark in so bili odplačani s 15,4 pfeniga. Tako, da bo po vsej verjetnosti moralo priti do hiperinflacije, kjer se bo denar zopet razvrednotil. Pri takšnem scenariju se je vsekakor smiselno zadolžiti in fiduciarni denar pretopiti v zlato in srebro.

Moda boste presenečeni vendar je trenutno na svetu že okoli 2000 pobud in poskusov zasebnih alternativnih denarnih sistemov. Najstarejši sistem te vrste je švicarska gospodarska zadružna banka WIR, ki vodi več kot 80.000 računov z letnim prometom nad 2,5 milijarde švicarskih frankov. Ta banka je dokaz, da ti sistemi lahko delujejo in imajo prihodnost. Vendar pa se bo dejanska moč te ideje pokazala šele takrat, če bo prišlo mednarodne finančne krize. Preprosta ideja je, da lahko proizvajajmo zasebni denar brez kritja saj za ustvarjanje denarja brez kritja ne potrebujemo države ali banke.
Primer zasebno kreditnega denarja je japonska denarna enota hureai kippu, ki so jo uvedli kot plačilo za oskrbo in nego starejših ljudi. Ljudje, ki skrbijo za starejše si tako knjižijo ure na t.i.časovnih računih. Ta časovna dobroimetja so prenosljiva. Tako lahko študent za svoje dobroimetje, ki ga je prejel, v kraju kjer je oskrboval starejše ljudi, prenese na svojega ostarelega očeta, ki živi v drugem kraju ali porabi te ure za lastne potrebe. Podobni projekti obstajajo tudi v Nemčiji.

ZA KONEC

Oblast je vedno imela nekakšen privilegij, da je lahko ljudstvo goljufala z denarjem. Včasih so v kovance dajali manj žlahtne kovine kot je bilo na njih napisano. V 18. in 19. stoletju so s kreditnim in papirnatim denarjem izvajali razne razlastitve denarja in pred približno 35 leti so kritje denarja z zlatom popolnoma odpravili in začeli eksperimentirati s papirnatim denarjem brez kritja.
Ljudje varčujejo, da bi poskrbeli za preskrbo v starosti in kasneje ugotovijo, da lahko te prihranke zamenjajo za veliko manj dobrin, kot pa so prihranili, ker so drugi porabili te dobrine. Te dobrine si prilašča zlasti banka in država. Ta proces se imenuje inflacija, ki jo povzročajo banke in centralne banke s proizvodnjo denarja brez kritja, ki jo odobrava država in obenem laže, da je potrebno uravnavati denar v obtoku. V resnici količine denarja ni potrebno uravnavati in spreminjati, za vedno lahko ostane enaka tako kot enota enega metra. Preteklost nam je že jasno pokazala, da ne potrebujemo centralnih bank, ki bi uravnavala količino denarja. Srebro se je kot denar najbolje prilagodilo velikim spremembam denarja v 14. in 15. stoletju, do katerih je prišlo, nato pa je skoraj 200 let ohranilo svojo vrednost. Če se zarota srebra ne bi zgodila, bi imelo srebro verjetno še danes enako stabilnost kupne moči, kot jo ima zlato. Lahko smo prepričani, da zlato in srebro kot denar dolgoročno vzdržujeta stabilno cenovno raven do takrat, ko na trg vstopijo centralne banke.
Pred približno 150 leti je francoski ekonomist in filozof Frederic Bastiat govoril, da poleg nas obstaja neko izjemno bitje po imenu država, ki ima delo za vse roke, kruh za vse lačne, kapital za vsa podjetja, blažilo za vse trpljenje, rešitve za vse dvome, odpravi vse zmote in napake, nas o vsem informira ter nas reši vseh obveznosti, lastne odgovornosti, pameti, presojanja in marljivosti. Vendar pa se je treba posloviti od te predstave, da to bitje obstaja. Zaupajte v lastno odgovornost in presojo.

Denar in zlati standard

Če pogledamo nazaj v zgodovino je denar vedno bil temelj gospodarske družbe. Že v preteklosti so poznali naturalno menjavo, kasneje pa blagovno menjavo, kjer so žito, krave, kože, krompir, itd. menjavali za drugo dobrino, ki so jo sami potrebovali. Kot menjalno sredstvo lahko služi katerokoli blago, le da si ga želi čim večje število ljudi. Ker pa je bilo te dobrine težko razdeliti in niso bile trajne so ljudje začeli namesto dobrin uporabljati kovine.

V 4. st..pr.n.št. naj bi egiptovski delavci po naključju našli kepo zlata. To je pomenilo začetek širjenja zlata in srebra in rešitev prej omenjenih težav. Zlato in srebro sta bila nepokvarljiva, lahko ju je bilo razdeliti, nista bila pokvarljiva in kljub njuni majhni količini je bila njuna vrednost zelo velika. Zaradi vseh teh pozitivnih lastnosti sta zlato in srebro sama od sebe dobila svojo vrednost in ne z zakonom države.

V 7.st. pr. n. št. je kralj Krez iz Lidije prvič na kepo zlata odtisnil svoj žig – tako je nastal kovanec. Nekaj stoletij kasneje so ljudje začeli iz varnostnih razlogov svoje srebrne in zlate palice shranjevati pri zlatarjih, ki so zanje izdajali hrambna potrdila. Če je lastnik zlata in srebra želel vzeti svoje imetje, je potrdilo preprosto unovčil pri zlatarju. Kmalu so ljudje ugotovili, da je lažje nositi potrdilo kot zlato in srebro in so namesto zlata in srebra kot menjalno sredstvo uporabljali potrdila. Potrdila so bila nekak papirnati denar, ki je bil 100-odstotno krit z zlatom. Tako je začelo nastajati bančništvo.

Zlatarji in banke so kaj hitro ugotovili, da ljudje le redko pridejo in unovčijo svoja potrdila, zato so se spomnili in izdajali vedno več potrdil, kot pa je bilo v resnici zlata. Tako so iznašli parcialni standard, kjer so emisijske banke izdale več potrdil (bankovcev) kot je bilo v resnici na zalogi zlata. Prva centralna banka, ki je izdala smernice za kritje bankovcev v obtoku v zlatu je bila Bank of England, ustanovljena leta 1694. Anglija je bila takrat vodilna gospodarska velesila na svetu, zato je vedno več držav sprejelo njena pravila. Leta 1900 je parcialni zlati standard uporabljajo že več kot 50 držav.

Za začetek

Zdelo se mi je zelo zanimivo, da bi pričela pisati o stvareh, ki me zanimajo in ki bodo mogoče še koga drugega spodbudile k razmišljanju le-teh. Pisala bom o različnih tematikah, potovanjih, osebnem razvoju in zanimivostih.